»MEPI je oblikoval prav vsakega izmed nas.«


27.06.2017

Pogled na triletno udejstvovanje v programu MEPI na Gimnaziji Kranj

 

Avtorica: Nina Žumer iz 3. h

 

Končuje se šolsko leto in s tem se zapira določeno poglavje v življenju vseh gimnazijcev, marsikomu pa se s koncem šolskega leta končuje tudi pomembna obšolska dejavnost. MEPI. Približno 30 dijakov drugih in tretjih letnikov se je tri leta izpopolnjevalo na številnih področjih, vse od športa do prostovoljstva, in štiridnevna kvalifikacijska odprava, s katere smo se vrnili minuli vikend, je bila za marsikoga od nas žal zadnja.

Bodimo iskreni, bila je izčrpajoča. Predvsem trenutki, ko smo si zjutraj oprtali težek nahrbtnik na rame ali ko se nam je naredil še en žulj na prstu, so bili neznosni. Boleči in naporni. Ampak to ni bilo nič novega. Prav na vsaki izmed šestih odprav, ki smo se jih udeležili, je bila situacija podobna – naša telesa, ki so se šibila pod težo nahrbtnika, so bila razbolela od glave do pet. Bolečin nikakor nismo mogli preprečiti, pa če smo med letom še tako zavzeto pridobivali kondicijo. Pika na i so bili še komarji, ki so nam od časa do časa prišli delat družbo. In ne le komarji, tudi razne strigalice in polži so se pri nas počutili tako dobro, da so se ponoči radi prišli gret v naše šotore. Še celo danes, že teden po odpravi, si moja stopala niso opomogla od žuljev in še vedno se praskam po vseh mestih, po katerih so me popikali komarji ter druge leteče in pikajoče žuželke!

Ampak zanimivo je, da mi to praskanje nikakor ni odveč. Celo z dejstvom, da imam zaradi žuljev in prask kakšen teden ali dva grde noge, se prav nič ne obremenjujem. Pa ne gre za to, da ne bi bila urejena, kot se za srednješolsko v 21. stoletju pač spodobi … ampak ravno nasprotno. MEPI mi je dal to, česar vsakodnevna družba dijaku ne da. Dobila sem samozavest, da ne skrivam modric, ki so nastale, ko smo skupaj z MEPI-soborci iskali pot sredi zaraščenega gozda. Dobila sem pogum, da vsem povem, da so večeri ob ognju veliko lepši od tistih, ki jih dijaki preživimo v barih. Dobila sem voljo, da zgodaj vstanem in se odpravim migat. Dobila sem motivacijo, da se potrudim, da dosežem cilj, ker mi je MEPI dal vedeti, kako prekrasen je občutek, ko ga osvojiš. Dobila sem ljubezen do lepih razgledov. Dobila sem sposobnost preživetja v naravi. Dobila sem prebavo, ki mi omogoča preživeti štiri dni samo od makaronov in viki kreme. Dobila sem ljubezen do žuljev, ker brez njih MEPI ne bi bil niti pol tako čaroben. Dobila sem odpornost, zaradi katere lahko v spalni vreči preživim tudi še tako mrzle noči. Dobila sem prijatelje, ki jih zanimajo in veselijo podobne stvari. Dobila sem občutek, da pripadam, čeprav smo si med sabo vsi mepijevci tako zelo različni. Skratka, dobila sem nekaj več.

Zelo lepo se mi zdi, ko vidim generacije, ki so z MEPI-jem zaključile že pred leti, kako hodijo po Sloveniji in svetu in si sami prirejajo svoje odprave. Hodijo po hribih in živijo kot pravi pravcati mepijevci – divje, razigrano, veselo, pojoče in vsi polni življenjske energije. Upam, da bomo tudi letošnji MEPI-zlatniki nadaljevali tako kot oni, in še naprej ostali v aktivnem stiku z mepijevskim življenjem.

Kakor koli. Čeprav se MEPI za zlatnike počasi končuje, bo v naših srcih ostal za vedno. To se morda sliši klišejsko, a bolj resnično ne bi moglo biti. MEPI je oblikoval prav vsakega izmed nas, mepijevcev, in upam trditi, da bomo še vedno radi hodili v smer, ki nam jo je začrtal. Na odpravah smo namreč ugotovili, da je najpametneje hoditi po poteh, ki jih na naše zemljevide nariše MEPI. Če se prav orientiramo (to pa se kajpada znamo!), lahko zaradi tega na vsakem križišču izberemo pravilno pot in srečno prispemo do cilja.



   
         
   

Uporabne povezave

2016 2017 2018
avgust september oktober
p t s č p s n
28 29 30 31 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 1
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: