»Razpravljal sem o človekovem razkolu med telesnim in mentalnim ugodjem.«


10.04.2019

Na državnem tekmovanju iz filozofije je David Golob iz 4. h osvojil 1. nagrado,  Dan Dubokovič iz 4. h in Juš Lesjak iz 3. h pa 3. nagrado.

 

Avtor: Juš Lesjak iz 3. h

 

V petek, 29. marca 2019, smo se trije dijaki mednarodne mature Gimnazije Kranj, David Golob in Dan Dubokovič iz 4. h ter Juš Lesjak iz 3. h, pomerili z vrhom slovenske srednješolske filozofske družbe v pisanju filozofskega eseja. Državno tekmovanje je gostila Gimnazija Novo mesto, ena najstarejših izobraževalnih ustanov na Slovenskem. Po razporeditvi po učilnicah smo tekmovalci pred sabo dobili tekmovalno polo s 15 filozofskimi mislimi in izreki, med katerimi je vsak poljubno izbral eno kot iztočnico za svoj esej. David je o svojem nagrajenem eseju povedal: »Moj esej je bil ontološki, zadevajoč koncepta »dobrega življenja«. Razpravljal sem o človekovem razkolu med telesnim in mentalnim ugodjem ter o vlogi države pri spodbujanju posameznikov k izbiri smiselnih življenjskih ciljev.« Dan je o svojem zapisal: »Pisal sem o človeški naravi ter o tem, kako je naše razumevanje le-te povezano z našimi demokratičnimi načeli. Poskusil sem odgovoriti na vprašanje, če bi morali slabim ljudem dati pravico političnega udejstvovanja ali ne.« Juš pa je svoj esej povzel z besedami: »V eseju sem zagovarjal trditev, da je svet možno spoznati le, če si snamemo »očala«, s katerimi gledamo. To storimo na način, da se povzpnemo nad vsakodnevni šum, ki nas s svojo brezkončnostjo in neuporabnostjo duši, in se posvetimo odkrivanju sveta okoli nas. Izpostavil sem tudi problem resničnosti sveta, ki ga zaznavamo, torej kako smo lahko prepričani, da svet zaznavamo pravilno.«

Vsi trije kranjski tekmovalci smo posegli po najvišjih odličjih; z Davidom kot prvim nagrajencem na čelu, njemu pa sva sledila Dan in Juš s tretjima nagradama. Vsi trije smo za svojo odlično filozofsko formo hvaležni naši mentorici profesorici Nataši Kne.

David Golob iz 4. h

Filozofski esej, 1. nagrada na 15. državnem tekmovanju iz filozofije 2019

 

V knjigi O duši Aristotel razlaga razlike med človekom in drugimi bitji, od katerih človeka razloči sposobnost razuma. Po Aristotelu in kasneje tudi Descartesu je ravno sposobnost analitičnega razuma, ki nas dela človeške. S to sposobnostjo pa, kot pravi Aristotel v deseti knjigi Nikomahove etike, razumen človek revidira svoje cilje in se skozi postopno nabiranje znanja usmeri k pomembnejšim vidikom človeške biti in dejavnosti. Z drugimi besedami, s pomočjo razuma človek navigira ontično plat svojega ravnanja k pomembnim in vrednim ciljem, to je dobremu življenju. Kaj je to dobro življenje, je največkrat stvar osebnih kriterijev. Za nekatere je to, da gredo lahko vsak petek s prijatelji pit, spet za druge je to filozofska kontemplacija in premlevanje idej. Tu gre za dve drugačni vrsti sreče. Prva je mesena, dotikajoča se telesa in fizične stimulacije, zato bi jo bilo bolje poimenovati kar čutni užitek. Po drugi strani pa filozofska aktivnost  tako uživanje malodane izključuje. Kot reče Sokrates v Fajdrosu dan pred usmrtitvijo: »Komaj čakam, da se  osvobodim telesa, ki s svojimi dražljaji otežuje umu druženje s sebi sorodnimi idejami.« Gre torej za konflikt med notranjim in zunanjim svetom in z njima povezanimi užitki. Ker je v človeški naravi vkomponirana težnja po prehajanju iz slabšega na boljše, je nemara ravno užitek bodisi fizični bodisi mentalni vzrok in svetilnik človeškega delovanja, in je zato trditev, da ugodje ne sme biti cilj dobrega življenja, brezpredmetna. Vseeno pa je ta zaključek malo prehiter, ker, kot sem omenil, so ugodja lahko različna, kot je različna individualna koncepcija dobrega življenja vsakega posameznika.

Težnjo po uživanju je v času svojega življenja prepoznal Epikur in na podlagi nje osnoval teorijo, ki zagovarja hierarhijo sreče. Čeprav vsakdo ob epikurejstvu in hedonizmu, ki ga je Epikur zagovarjal, hitro asociira na razvrat in orgije, pa to ni tisto, kar je zagovarjal Epikur. Njegova filozofija ravno tako kot Aristotelova in Descartesova prepoznava razum kot poglavitno človeško lastnost. Od tod tudi vzpodbuja in zagovarja filozofsko razmišljanje kot najvišji cilj in užitek posameznikovega udejstvovanja, ker je le-ta najbližji človeški naravi.

                  Kljub temu zaključku pa stežka trdimo, da je premišljevanje o abstraktnih konceptih in miselni aktivnosti cilj, ki večini predstavlja dobro življenje. Konec koncev so do tega zaključka prišli filozofi, torej tisti, ki so večino svojega življenja posvetili filozofiji in bili ob tem srečni. Toda kako vemo, da je to res absolutno najvišja oblika človekove biti? Torej da fizično-karnalni čutni užitek ni pot do dobrega življenja? Po mojem mnenju je to zaradi minljivosti in kratkosti  le-tega. Vsi vemo, da se, ko droga popusti, ne počutimo nič boljše kot prej in da orgazem spolnega odnosa ne traja večno, temveč mine in ga nadomesti še večja povprečnost življenja, umeščenega v okvir uživanja, kar slednje naredi še bolj mizerno, kot je bilo pred tem. Po drugi strani pa postavljanje smiselnih ciljev in iskanje resnice in pomena, ki ga lahko najdemo pri filozofiji, posamezniku nudi znanje, iz katerega izvirata mir in sreča. V Platonovem Simpoziju Diotima pravi, da sreča leži v večnem posedovanju neke dobrine. Leži torej v nesmrtnosti posedovanja znanja in dobrih del, vtisnjenih v spomin kolektiva, ne pa toliko v kratkotrajnem občutku zadovoljstva. Sreča in užitek se torej razlikujeta. Vseeno pa, pravi Diotima, je želja po reprodukciji nekaj naravnega in ključ do sreče, toda ne predvsem zaradi čutnega zadovoljstva, temveč zaradi tega, ker skozi otroke reprezentiramo sami sebe in tako biološko in idejno ostanemo nesmrtni v duhu kolektiva. Ponovno gre za večno posest delčka kolektivnega spomina in ohranitev ideje o posamezniku. Želja po tem, da se te drugi spominjajo, pa je tudi motiv velikih dejanj. Še danes se spominjamo Aleksandra Velikega, Julija Cezarja pa tudi mislecev, kot so Diogenes, Aristofan, Tomaž Akvinski in še in še. Vsem je skupna ena stvar. To je, da ideja njihove biti še vedno biva in da so se morali za to marsičemu odpovedati v času svojega življenja. Predvsem telesnim užitkom, pa četudi na račun mentalnega zadovoljstva. Če bi Aleksander Veliki stremel za čutnim užitkom, se verjetno nikoli ne bi odpravil v boj, kjer je tvegal fizično bolečino, celo smrt. Tudi Platon bi lahko namesto preučevanja države popival in se vlačugal, pa se ni. Dobro življenje torej res, kot namiguje naslov, do neke mere omeji čutno uživanje na račun velikih dejanj, ki namesto karnalnega zadovoljstva predstavljajo okvir in cilj.

Ker si vsak sam določa cilje, pa odgovornost za svoje življenje vsak nosi izključno sam. Na primerih smo videli, da veliki ljudje z dobrim življenjem pogosto zanemarijo ali celo zavržejo telesni užitek zavoljo mentalnega, kar se odraža na njihovih dosežkih, ki jih reprezentirajo tudi post-mortem.  Ker so slava, čast, uspeh, vpliv in denar, ki s tem pridejo, cenjeni in si jih večina tudi želi, je torej tako življenje »dobro« in človeka privzdigne, medtem ko neobrzdanost v drugih največkrat vzbudi odpor. Družbeni odnos do življenja je seveda kulturno pogojen, vseeno pa lastnosti, kot so moč, slava in čast privlačijo veliko različnih kultur. Kulturni antropologi celo pravijo, da je pomen le-teh priznan v vseh kulturah. Z družbeno priznano vrednostjo teh lastnosti in korelacijo med njimi in načinom sledenja sreči se poraja vprašanje moralnosti družbenega narekovanja ali celo vsiljevanja le teh. Mnogi predvsem marksistični, pa tudi komunitaristični filozofi, kot sta Sandel in Taylor, so prepoznali nujo po »pomaganju in usmerjanju« ljudi proti ciljem dobrega življenja. Če veš, da nekdo svojega življenja ne krmari proti sreči, ki je nedvomno cilj vsakega, ki sledi Benthamovemu principu največje sreče, je edino pravilno človeka usmeriti v pravo smer. Na tej točki pa libertarni filozofi oporekajo, češ da državno interferiranje v individualno samoodločbo krši vrednoto svobode, ki je zanje ena najpomembnejših. Po drugi strani tudi vrednote in pot, ki bi jih predstavil razsvetljeni človek posamezniku »nižjih« vrednot, ne bi nujno izboljšale njegovega življenja. Kymlicka poda primer religije, ki nekomu, ki ne razume njenega smisla mentalnega užitka, temveč zgolj posnemanje gest, ne izboljša življenja, kvečjemu nasprotno. Kot pravijo libertarci, morajo vrednote, cilji in predstava dobrega življenja priti od znotraj. Le tako se lahko posameznikova percepcija sreče in sreča sama odmakne od telesnega ugodja k mentalnemu in s tem tudi k dobremu življenju. Zato pa, trdi Rawls, mora država spodbujati svobodo govora in tiska ter izobraževanje, saj le s pomočjo teh posamezniki lahko spoznajo višje cilje in pojem dobrega življenja.

                  Tako komunitaristična kot tudi libertaristična filozofija stremita k izboljšanju življenja državljanov in promoviranju »dobrega življenja«, le da to počneta na drugačen način. Politična filozofija vsebuje pomembno in izrazito etično noto in sledi težnji Epikurjeve filozofije. To je preleviti težnjo po telesnem hedonizmu v filozofsko kontemplacijo in željo po Diotimini nesmrtnosti, ki ne zgolj postavi človeško delovanje na piedestal globljega pomena, temveč tudi pripomore k večjemu družbenemu blagostanju. Slednje zato, ker želja po biti vtisnjen v socialni spomin implicira željo po družbenem doprinosu, saj si le malokdo želi biti v zgodovino zabeleženi kot Hitler ali Stalin, temveč raje postane nesmrten s pogumom in z dobrimi deli. Epikurjeva hierarhija sreče torej močno sledi človeški naravi, saj daje razum pred telo in človeka pred ostalo, saj kot je rečeno, razum bolj kot vse definira človeško bit in človeka loči od živali.

                  Cilj življenja, determiniran z Benthamovim principom največje sreče, ki govori o tem, da želi vsak živeti karseda dobro, vpliva na življenje samo, ker usmerja in daje pomen. Cilj lahko človeka obsodi na povprečnost, ga poniža na raven živali ali pa ga povzdigne med velikane človeškega obstoja. Kljub temu pa, če se navežem na naslovno trditev, trditi, da ugodje ne sme biti cilj dobrega življenja, projicira absolut, sploh ker vemo, da je dobro življenje utemeljeno na preteklih izkustvih in znanju, ki le-to definira. S tem v mislih bi bilo bolje reči, da telesno ugodje ni pot do dobrega življenja, da pa v smislu motivacije služi za povečini neplemenite namene in s tem človeka oddalji od lastne narave. Cilji so tako torej kot svetilniki, ki nam kažejo pot v Indijo, ali pa nas vodijo v čeri. Ugodje nam je lahko dosegljivo v smislu telesnosti, pa kdaj tako oddaljeno, kar se tiče poglobljenega premlevanja tisočerih resnic. Vseeno pa se za instantnim užitkom ali fasado preprek filozofije lahko skriva proti-intuitivni rezultat srečnosti, ki odseva preteklo delovanje. Pomembno je torej, kakšne cilje si postavimo, namreč lahko se zgodi, da zastavljeni cilj nekoč tudi dosežemo. In kaj potem?

 



   
         
   

Uporabne povezave

2018 2019 2020
p t s č p s n
30 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: